Misli ene zmedene skokice

Hej!

Pravkar sem ugotovila, da že dobra dva meseca nisem natipkala besede na tej strani …  In ker tako seveda ne gre, vam moram nahitro obnoviti dogodke … in ni jih bilo malo.

Leto se je seveda pričelo z izpitnim obdobjem. Ne bom lagala, da sem bila uspešna, vendar mi ni šlo slabo. :)Pomembno je, da je volja ostala in da še vedno uživam v vsaki pisani besedi našega lepega jezika.

Sledil je eden izmed večjih korakov v mojem življenju. Z dragim sma že kar malo trpela vsakodnevno vožnjo sem in tja, posledično vseskozno iskanje parkirnega prostora, dogovarjanje … In takrat se je v njegovem študentskem stanovanju sprostila soba … katero sm februarja zasedla jaz.

Teden selitve je bil res naporen, vendar eden najlepših. Obenem sma še prepleskala celotno stanovanje v mladostne in žive barve. Skupno življenje je super!!

Nasploh pa v življenju ni nekih večjih sprememb. Razen želje po pomladi, ki še vztrajno počiva.

Želim vam, da bi vam prvi pomladni cvetovi narisali nasmeh in da bi se ljubezen, ki bo v zraku, preselila v vaša srca.

Lep pozdrav! (:

Pozdravljeni!

Zaradi selitve k boljši polovici iščem zamenjavo v moji dosedajšnji enoposteljni sobi. Pohištvo je novo, stanovanje ugodno, lastnica odlična ženska.

Več informacij: zasanjana89@gmail.com

LP

V letu 2010 vam želim

     zaljubljene poglede

     tople besede

     mehke objeme

     sončne dni

     valovito morje

     pomirjujoče sprehode

     veliko skodelic poživljajoče kave

     smeha še in še

     nič bolezni

     …

Predvsem pa naj bo leto izpolnjenih tistih še najbolj skritih želja!

SREČNO!!

VESEL BOŽIČ!

Naj bo čaroben.

Naj bo v krogu vaših ljubljenih.

Naj bo topel in domač.

Naj bo pomirjajoč in spokojen.

Pozdravljeni!

Dolgo me ni bilo … In ves ta čas sem bila noro srečna. In sem še!

Ko se ozrem skozi okno, mi pogled megli divji ples snežink; prvi letos. In za njim bela odeja, ki pokriva vso umazanijo tega sveta. Vse je tako čisto, brezmadežno, novorojeno. In vse je tako spokojno …

Ozrem se še po sobi … skodelica s pravkar skuhano kavo, toplina predmetov, ki mi tudi tu v Mariboru pričarajo domače vzdušje in tam, na postelji On - zatopljen v svoje delo. Obožujem trenutek, ki sledi. Ko počasi dvigne pogled, se zazre vame s svojimi modrimi očmi in mi podari svoj najlepši nasmešek .. Tega ne bi zmogla nehati ljubiti.

Ja, danes še posebej žarim. Žarim, ker se v meni vedno znova prebuja čista otroška igrivost in veselje. Pa naj bo to zaradi snega ali pa koščka babičinega peciva. In res se počutim kot otrok; nestrpno čakam dovolj debelo sneženo odejo, da postavim sneženega moža.

Ni me sram. Kajti potrebno je ohranjati otroka v sebi. Vsak na svoj način.

Uživajte v prihajajoči zimi in okusite prve snežinke!

Jaz že tečem … odeta v pisan šal in rokavičke. ^^

Tukaj je … ob meni, ko ga potrebujem bolj kot zrak!

Ko se mi oči napolnijo s solzami, me vzame v svoj objem in potolaži. Ko ne zdržim več pritiska, drži mojo roko v svoji in mi nameni svoj “Vse bo še dobro” pogled.

Brez njega ne bi zmogla … Je moj zagon, moja moč in moj pogum.

In naj bom še tako na tleh, naj v meni izgine še zadnja sled upanja … On mi zna narisat nasmeh na obraz.

On je bitje mojega srca.

Tako je. Smo v mesecu oktobru in za mano je prvi uradni teden novega študijskega leta.

Drug fax - drugi sošolci - povsem druga smer. Vendar mi je noro všeč in končno vem, da sem izbrala pravilno!

Čar tega meseca pa je v povsem drugih stvareh .. Takoj na začetku sem bila povabljena na trgatev pri mojem dragem doma. Družina me je čisto prevzela; preprosti in zabavni, ljudje, ki jih enostavno moraš imeti rad. In kako lepo so me sprejeli … Popoln dan je bil, kot da bi bila obkrožena s svojo družino.

Mesec se je komaj začel, pa se je zgodilo že toliko stvari … Preseljena v drugo stanovanje v štajerski prestolnici … Ogromna hiša, kjer si srednjo etažo delim z najboljšo kolegico in njenim dragim, ter z dvema povsem različnima fantoma.

In prvi teden je ob meni preživel tudi on … Bil je prva stvar, ki sem jo zjutraj uzrla in zadnja zvečer. Bil je tu, ko sem ga potrebovala in njegov varen objem, ko sem prestrašena skočila v zrak ob gledanju grozljivke.

Komaj zdaj je spoznal mojega hrčka Oscarja … in z njim ravnal najnežneje in najlepše. Obožuje ga … In ko ga tako preganja po celi postelji in ga hrani s piškotki, se ga kar ne morem nagledati. Kot na trgatvi, ko je v objem vzel svojo malo nečakinjo …

Popoln začetek tega študijskega leta …

Naj tudi vam oktober prinese le dobro in najlepše; naj vam jesenske barve prinesejo mir in spokoj …

Skokica pa vam pošilja še zadnje sončne žarke. *

Ja, končno sem se odpravila v super tattoo studio in ga zapustila s super tetovažo. !!

Že dobrega pol leta mi je po glavi skakala neka ideja, da bi okrasila svoje telo. Že od začetka sem vedla, da hočem združiti dva motiva - pikapolonico in zvezde; pikapolonico ker jih naravnost obožujem (tako majhne pa ljudje verjamejo, da prinašajo srečo) ter zvezde, ker so pač zvezde in ker sm noro zasanjano bitje.

Potem je prišlo poletje … neprijeten čas za tetoviranje … in sem potrpela do današnjega dne, ko sem končno uresničila to željo.

In zdaj na moji lopatici kraljuje moj motiv; moja ideja in kanček mojstrove ustvarjalnosti.

Lep jesenski teden vam želim; naj vam noči ne bodo prehladne in dnevi ne prekratki.

Vaša SREČNA Skokica.

Prešinilo me je … naenkrat - kot strela z jasnega! Obstala sem presenečena … obstala sredi množice ljudi, ki so se zgrinjali k mojemu degustacijskemu pultu v trgovini. Jaz pa sem le stala in se smehljala … In svet je postal lep; barvit, harmoničen in večen. Prevzel me je tak občutek, da bi objela vsakega mimoidočega.

In tako sem delila široke nasmehe in iskrive poglede prav vsakemu … Želela sem z njimi deliti vsaj delček veselja, ki me je prevzelo. Še hudobni čarovnici, ki je bila moja nadrejena, sem poklonila širok nasmeh in ji zaželela lep večer.

In ko je zame prišel v oddaljeno mesto, ko sem hrepeneče pritisnila svoje ustnice ob njegove, se je čas ustavil.

Ja, dragi moji, ne morem brez njega!!

In tokrat se ne bojim svojih čustev in ne bojim se njegovega odziva.  Tokrat se odvija vse, kot se more. Živim svojo pravljico; tam za devetimi gorami in vodami. Brez zmaja.

Rada vas mam.

Vaša lebdeča skokica.

Ulica. Prazna in tiha. Družine so ravno končale s kosilom in legle k počitku. Čisto na koncu ulice stoji majhna hiška. Iz nje se sliši razigran otroški smeh, pred njo pa stoji mogočna lipa. In v njeni senci počiva majhen črn kuža Boni. Otožno zre k sosedom, kjer se otroci navdušeno igrajo z njegovim prijateljčkom; bernardincem Tobijem. Tudi on bi se valjal po zeleni travi, tekal za zmajem in lovil žogo. Osamljen je, kajti njegova družina se ne zmeni več zanj.

Naenkrat opazi tanko črno črto, ki se vije po dvorišču in približuje njemu. Mravlje so; potujejo tesno druga za drugo in vsaka nosi svoj tovor. Spominjajo ga na majhne vojake. Pot jih vodi tik ob njem in Boni se sploh ne upa premakniti, da jih ne bi prestrašil. Ko še zadnja mravljica odide mimo njega, se odloči, da jih bo zasledoval.

S smrčkom pri tleh in kratkimi koraki jim sledi mimo prav tako pozabljenih igrač in mimo vrtička, vse dokler se pri stari lopi njihova pot ne konča. Mravlje izginejo v majhno luknjo v zemlji, za katero je naš kuža veliko prevelik. Vendar ni žalosten, saj ve, da se bodo vrnile. Navdušen nad novimi prijateljčki se odpravi počivat nazaj v senco, kjer je v sanjah tako velik kot mravlje in se z njimi sprehaja po zavitih rovih ter labirintih podzemlja.

Tako se Boni vsako jutro po zajtrku najprej odpravi do lope, kjer se sreča z mravljami in jim nato z mahajočim repom sledi po vseh njihovih opravkih. Občuduje jih; tako majhne a tako močne in pridne. Ob koncu dneva pa z veselim srcem potone v spanec, saj njegovo življenje ni več dolgočasno in osamljeno.

Nekega še posebno sončnega dne pa se marljive delavke odločijo za drugačno pot. Z Bonijem na koncu četice najprej obkorakajo vrtiček, se sprehodijo preko trate in se napotijo naravnost čez cesto. Kuža sploh in more odmakniti pogleda od zadnje najmanjše mravljice, ki se trudi z veliko grozdno jagodo, ko izza ovinka pridrvi avtomobil. Mine le trenutek in ovije ga črna tema …

Blisk svetlobe. Počasi odpre oči in se znajde v velikem rovu. Prestrašeno cvili in zbegano išče pot na svobodo. Naenkrat mimo njega prikorakajo mravlje. Ampak te niso več majhne, zdaj so tako velike kot on. In ko še zadnja oddide mimo njega, opazi majhen  kos solatnega lista, ki so ga izgubile. Zagrabi ga in se hitro odpravi za njimi.

Zdaj je eden izmed njih; sprehaja se po njihovih rovih in jim pomaga iskati hrano.  Njegove sanje so postale resničnost in v mravljih nebesih se je prvič našel prostor še za majhnega kužka.

BY: skokica

P.S. Dobrodošla kakršnakoli ideja za naslov … tu se moja domišljija trenutno konča